SL
EN
CZ
DE
HR
ES
FR
HU
IT
PL
RO
SK
Plitvička jezera se uvrščajo med najlepše naravne znamenitosti Evrope. Leta
1979 je UNESCO uvrstil Plitvice v seznam svetovne spomeniške dediščine.
Narodni park Plitvička jezera, s skupno površino 266 km2, sestavlja 16
terasasto razporejenih jezer, ki so medsebojno povezana s slapovi in
kaskadami. Prvo jezero je na nadmorski višini 636 metrov, zadnje pa se nahaja
8 km južneje, in sicer na 133 metrih nadmorske višine. Največja globina jezera
je 46 metrov, naravni fenomen Plitvic pa je prozorna jezerska voda, saj lahko
vidimo v globino preko 8 metrov.
Jezera so razdeljena v dve skupini: zgornja jezera (12) obdajajo prostrani gozdovi, so večja in mirnejša, medtem ko se spodnja 4 nahajajo ob vznožju 70 metrov visokih pečin, obdaja pa jih nizko rastje.
Plitvička jezera so bila razglašena za narodni park že leta 1949, zaradi svojih lepot pa se uvrščajo med najlepše naravne znamenitosti Evrope. Leta 1979 je UNESCO Plitvice uvrstil v seznam svetovne spomeniške dediščine. Danes so Plitivice najbolj obiskano hrvaško turistično območje, število gostov, ki ga obišče, pa prekaša tudi mesto Dubrovnik.
Jezera so nastala na območju, kjer ravninska Hrvaška prehaja v kraško planinsko območje. To je tudi predel, kjer se prometne smeri s severa usmerjajo proti primorskem in priobalnem delu Hrvaške, zato so Plitvička jezera izvrstno mesto za počitek in oddih na poti proti morju, morda za dobro kosilo ali celo prenočevanje. Oddaljenost od Zagreba znaša 140 km, in sicer v smeri proti jugu.
Plitvička jezera privabljajo obiskovalce tudi z dolgimi urejenimi sprehajalnimi potmi, ki se vijejo ob obalah jezer ali pa so speljane po lesenih mostičkih nad površino jezer.
Glede na to, da je gozdna vegetacija v toplem delu leta izjemno bujna zaradi vpliva primorske klime, kontinentalni geografski položaj Plitivic pa vpliva na to, da so v zimskem času obilne tudi snežne padavine, lahko rečemo, da lahko narodni park obiščete v vseh letnih časih.
Znotraj parka so se izoblikovali različni gozdni kompleksi, katere so zaradi značilnosti pragozda razglasili za posebne rezervate (npr. Čorkova uvala). Snega je na Plitvicah od novembra do marca dovolj, zato Plitvice še posebej radi v tem času obiščejo ljubitelji teka na smučeh, v decembru in januarju pa zaledeni tudi površina jezera.
Poleti se temperatura vode v največjih jezerih, Prošćanskem in Kozjaku, giblje okoli 24 °C, zato je nadvse primerna za kopanje. V pečinah ob jezeru je skupno 20 špilj, med katerimi so poznane Golubinjača, Mračnjača, Velika pećina in Šupljara.
Okoli jezer se lahko sprehodite, se popeljete s turističnim vlakcem, ogledate pa si jih lahko tudi z ladjice. Odvisno od programa ogleda, ki si ga izberete po želji (šest itinerarijev v ponudbi Uprave Narodnega parka), boste za organiziran ogled potrebovali od 3-6 ur.
Gostje, ki se želijo na Plitivicah zadržati dlje časa, se lahko namestijo v hotelih Jezero, Plitvice in Bellevue. Vsi so na ožjem področju Narodnega parka. Namestitev lahko turisti poiščejo tudi v zasebnih hišah.
Tukaj uspevajo različne rastlinske vrste, od sredozemskih do karpatskih, evroazijskih ter borealnih do arktično-borealnih in borealno-evro-sibirskih, veliko pa je tudi endemičnih vrst.
Najpogostejše drevo v gozdnem delu parka je bukev, ki porašča približno 73 % površine. Bukev predstavlja velik ekološki kapital, obenem pa tudi preprečuje drsenje tal in erozijo.
Po svoji zastopanosti v parku je na drugem mestu jelka z 22 %. Kot zimzelena vrsta se pojavlja v višjih predelih, nad bukovimi gozdovi. Jelke z bukvami tvorijo najlepše gozdove na tem območju. Posebno vrednost imajo mejna področja med gozdovi in livadami ter gozdovi in jezeri.
Čorkova uvala na Plitvičkih jezerih je najlepši pragozd Dinaridov. Zajema 79,50 ha površine, uspeva pa v danih naravnih pogojih brez vplivov in posegov človeka. V Čorkovi uvali lahko najdemo tudi prava naravna čudesa gozdnega sveta, med katerimi so smreke, višje od 50 m in jelke, s premerom okoli 140 cm.
Od živalskih vrst lahko v teh gozdovih srečamo med drugim tudi medvede in volkove, in sicer zgodaj zjutraj ali ob mraku, ter lisice, rise in jazbece. V jezerih so pogoste postrvi, vendar je ribolov zaenkrat prepovedan. Tudi ptice so številne: beležijo preko 140 vrst ptic, od ptic pevk do ujed, ki gnezdijo v teh gozdovih. Kar 30 % skupne hrvaške favne metuljev domuje na območju Plitvičkih jezer in njihovih livadah.
Plitvička jezera so poznana po legendarnem filmu o Winnetouju, posnetega po klasiki izpod peresa Karla Maya. Originalen naslov filma iz 1960-ih, "Zaklad srebrnega jezera" (Treasure of Silver Lake, Der Schatz im Silbersee) je bil posnet na Plitvičkih jezerih, glavni igralci pa so bili Lex Barker, Herbert Lom in Pierre Brice.
Winnetou je bil idol otrok in mladine šestdesetih in sedemdesetih, v nemški kinematografiji pa je bil kultni film.
Plitvička jezera so bila razglašena za narodni park že leta 1949, zaradi svojih lepot pa se uvrščajo med najlepše naravne znamenitosti Evrope. Leta 1979 je UNESCO Plitvice uvrstil v seznam svetovne spomeniške dediščine. Danes so Plitivice najbolj obiskano hrvaško turistično območje, število gostov, ki ga obišče, pa prekaša tudi mesto Dubrovnik.
Jezera so nastala na območju, kjer ravninska Hrvaška prehaja v kraško planinsko območje. To je tudi predel, kjer se prometne smeri s severa usmerjajo proti primorskem in priobalnem delu Hrvaške, zato so Plitvička jezera izvrstno mesto za počitek in oddih na poti proti morju, morda za dobro kosilo ali celo prenočevanje. Oddaljenost od Zagreba znaša 140 km, in sicer v smeri proti jugu.
Plitvička jezera privabljajo obiskovalce tudi z dolgimi urejenimi sprehajalnimi potmi, ki se vijejo ob obalah jezer ali pa so speljane po lesenih mostičkih nad površino jezer.
Znotraj parka so se izoblikovali različni gozdni kompleksi, katere so zaradi značilnosti pragozda razglasili za posebne rezervate (npr. Čorkova uvala). Snega je na Plitvicah od novembra do marca dovolj, zato Plitvice še posebej radi v tem času obiščejo ljubitelji teka na smučeh, v decembru in januarju pa zaledeni tudi površina jezera.
Poleti se temperatura vode v največjih jezerih, Prošćanskem in Kozjaku, giblje okoli 24 °C, zato je nadvse primerna za kopanje. V pečinah ob jezeru je skupno 20 špilj, med katerimi so poznane Golubinjača, Mračnjača, Velika pećina in Šupljara.
Okoli jezer se lahko sprehodite, se popeljete s turističnim vlakcem, ogledate pa si jih lahko tudi z ladjice. Odvisno od programa ogleda, ki si ga izberete po želji (šest itinerarijev v ponudbi Uprave Narodnega parka), boste za organiziran ogled potrebovali od 3-6 ur.
Gostje, ki se želijo na Plitivicah zadržati dlje časa, se lahko namestijo v hotelih Jezero, Plitvice in Bellevue. Vsi so na ožjem področju Narodnega parka. Namestitev lahko turisti poiščejo tudi v zasebnih hišah.
Najpogostejše drevo v gozdnem delu parka je bukev, ki porašča približno 73 % površine. Bukev predstavlja velik ekološki kapital, obenem pa tudi preprečuje drsenje tal in erozijo.
Po svoji zastopanosti v parku je na drugem mestu jelka z 22 %. Kot zimzelena vrsta se pojavlja v višjih predelih, nad bukovimi gozdovi. Jelke z bukvami tvorijo najlepše gozdove na tem območju. Posebno vrednost imajo mejna področja med gozdovi in livadami ter gozdovi in jezeri.
Čorkova uvala na Plitvičkih jezerih je najlepši pragozd Dinaridov. Zajema 79,50 ha površine, uspeva pa v danih naravnih pogojih brez vplivov in posegov človeka. V Čorkovi uvali lahko najdemo tudi prava naravna čudesa gozdnega sveta, med katerimi so smreke, višje od 50 m in jelke, s premerom okoli 140 cm.
Od živalskih vrst lahko v teh gozdovih srečamo med drugim tudi medvede in volkove, in sicer zgodaj zjutraj ali ob mraku, ter lisice, rise in jazbece. V jezerih so pogoste postrvi, vendar je ribolov zaenkrat prepovedan. Tudi ptice so številne: beležijo preko 140 vrst ptic, od ptic pevk do ujed, ki gnezdijo v teh gozdovih. Kar 30 % skupne hrvaške favne metuljev domuje na območju Plitvičkih jezer in njihovih livadah.
Winnetou je bil idol otrok in mladine šestdesetih in sedemdesetih, v nemški kinematografiji pa je bil kultni film.
